Bistrica trg, konec 13. stoletja pa že mestna naselbina, se je pogosto srečevala s požari. Za leto dogodka vemo le za nekatere. Januarja 1384 je pogorel grad z Marijino kapelo, leta 1446 je bila Bistrica vsa v plamenih ob obleganju Madžarov. Oglejski kronist Paolo Santonino je med obiskom Bistrice leta 1487 zapisal v dnevnik, da mesto še kaže sledi požarov iz let 1440 in 1469. Bistrica si je komaj opomogla ko so jo leta 1532 Turki oropali in požgali. Veliko požarov so povzročili uporni kmetje, ko so 1635 na Štajerskem požgali več grajskih in gospodarskih poslopij, v naši bližini Žički dvor pri Oplotnici in Pragerski dvor. Med leti 1779 in 1798 je mesto dvakrat pogorelo. Leta 1788 pa so v celoti pogorele Studenice s samostanom in nad njim stoječi grad. Leta 1813 je pogorela Sp. Polskava, 1818 pa Šmartno na Pohorju. Povod za ustanovitev požarne brambe so bili številni požari ob koncu 19. stoletja v Slovenski Bistrici in okolici, posebno pa požar 4.oktobra 1872, ko sta pogoreli dve hiši in gospodarsko poslopje župnišča. Da takrat ni nastala večja škoda, gre zahvala požarni brambi Maribor – mesto. Mariborski gasilci so prejeli brzojavko ob 10.uri in 15 minut. Ob 11.uri so se že peljali s posebnim vlakom proti Pragerskem, kjer so jih čakali trije pari konj iz bistriške vojašnice. Opoldne ob 12.uri in 15 minut so bili na kraju požara, omejili so ogenj in rešili cerkev. Šele ob 23.uri zvečer so se z vozovi napotili nazaj proti Mariboru. Že 23. oktobra 1872 je bil ob 17.uri v občinski stavbi na Glavnem trgu pod predsedstvom župana Franca Formacherja zbor bistriške požarne brambe. Imenovan je bil 9 članski odbor, ki je že na isti seji razpravljal o pravilih društva in nabavi brizgalne. Tako je bilo bistriško gasilstvo organizirano že slaba tri leta po ustanovitvi prvega gasilskega društva na Slovenskem. Člani prvega odbora gasilske brambe v Slovenski Bistrici so bili: Julij Baumann, Josip Fritz, Anton Hogenwart, Edvard Janach, Josip Kalle, Mihael Nasko, Andrej Podkrajšek, Baltazar Raško in Franc Ratej, kateri je bil izvoljen za predsednika. Ko so 17.novembra istega leta bila pravila društva predložena oblasti, katera jih je 24.novembra potrdila z odlokom št.14.692, je mesto štelo 154 hiš in 1168 prebivalcev. Prvi občni zbor je bil 7.januarja 1873 in po pravilu društva je bil imenovan dokončni odbor petih članov. Za načelnika bistriške požarne brambe je bil imenovan Mihael Nasko, za namestnika Julij Baumann, za tajnika Josef Kalle, za blagajnika Andrej Podkrajšek, za orodjarja pa Alojz Matuš. Za vodjo gasilske skupine je bil imenovan še Edvard Janach, Karel Schön za vodjo brizgalne in Franc Bachtidy za njegovega namestnika. Januarja 1873 so nabavili prvo orodje, izdelan je bil žig in 21.marca so se bistriški gasilci združili s pokrajinsko gasilsko zvezo, k Štajerski deželni zvezi pa so pristopili šele 1885. Prvi “gasilski dan” so praznovali na Jožefovo, 19.marca 1873. V tem letu je društvo prejelo brizgalno in nekaj orodja.
Pozimi leta 1875 je izbruhnila živinska kuga in gasilci so prostovoljno prevzeli nadzor nad cestami, da bi preprečili širjenje te nalezljive bolezni. Kroniški zapis je zanimiv, saj vidimo, da so gasilci že zgodaj posegli na področje varovanja in preprečevanja drugih nesreč, ne samo požarov. Po dobrih dvajsetih letih se je gasilcem leta 1893 uresničila dolgoletna želja, da bi dobili svoj dom. Prvi požarni voz je društvo prejelo leta 1896 in takrat uvedlo požarno službo ob nedeljah in praznikih.
Konec prve svetovne vojne je povzročil temeljite spremembe. 21.septembra 1919 je društvo prejelo pravila nove Zveze gasilskih društev.
Društvo se imenuje: Prostovoljno gasilsko društvo v Slovenski Bistrici
društvena pravila so pravila Zveze gasilskih društev
poveljujoči jezik je slovenski
društvo pristopi k Jugoslovanski gasilski zvezi
Sprejet je bil tudi gasilski pozdrav "Na Pomoč!"
Ob 60.letnici je društvo dobilo prvi gasilski avto in razvilo prapor. Zaradi pridobitve avtomobila so gasilski voz prodali tovarniškemu društvu v Tepanje.
30.januarja 1941 občni zbor ni bil dokončan zaradi druge svetovne vojne. V času okupacije je bil članom prepovedan vstop v dom, oddati so morali ključe, zasežen je bil gasilski avto in s tem za vedno izgubljen. Po vojni so bile razmere zahtevne, saj gasici niso imeli prevoznega sredstva. Delovati so mogli le v bližnji okolici.
28.aprila 1946, pa so se gasilci prvič soočili s prometno nesrečo, ko so nudili “pomoč ranjenim velike avtomobilske nesreče”. Tovornjak poln ljudi, se je vračal z mitinga na Pohorju pod Sp.Prebukovjem pa so mu odpovedale zavore. Bilo je tudi nekaj mrvih. Nanje še danes spominja tam postavljen lesen križ. Vozilo prenovljeno v gasilski avto, so bistriški gasilci dobili šele leta 1954. Maja 1956 pa so gasilci kupili tovornjak znamke Chevrolet in ga leta 1958 predelali v cisterno.
Leta 1965 je bistriške gasilce za njihovo prizadevno delo odlikoval z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki Josip Broz – Tito. Leta 1969 ob stoletnici gasilstva na Slovenskem, so Bistričani pokazali svoj elan v smislu klica “Bližnjemu na pomoč!”. V nadalnjem petintridesetletnem obdobju so močan pečat delovanju društva dajali njihovi predsedniki in poveljniki, ter drugi nosilci funkcij. Prvi zapisi o zamisli izgradnje novega gasilskega doma za potrebe Prostovoljnega gasilskega društva Slovenska Bisrica je moč najti v zapisih za leto 1980. Kljub težavam takratnega časa je društvo pridobilo do leta 1987 zemljišče in vso potrebno dokumentacijo za izgradnjo veenamenskega doma. V letu 1991, ko so se člani društva pripravljali za praznovanje 120-letnice obstoja društva, se je domovina Slovenija osamosvajala in doživela agresijo jugoslovanske armade. Bistriški gasilci so v večini bili vpoklicani v enote Teritorialne obrambe. Ob sprejemu novega Zakona o gasilstvu in Zakona o varstvu pred požarom leta 1993, je med članstvom zaiskrilo novo upanje. Naslednje leto je društvo napovedalo nasilno vselitev v nedokončan nov dom in ga 14.11.1994 prevzame v nedokončanem sanju. Nekoliko si je društvo oopomoglo naslednje leto, ko je prodalo stari gasilski dom in s kupnino poravnalo večino dolgov. Dom so dokončevali člani sami z opravljenimi preko 4000 delovnimi urami. Pridobili so vsa soglasja in uporabno dovoljenje, ter vpis objekta v zemljiško knjigo. Dogoletni napori za izgradnjo in pridobitev novega gasilskega doma so bili tako pri kraju. V prihodnjih leti so člani uredili še okolico novega doma in ob 125-letnici delovanja krstili tudi novo gasilsko vozilo GVC 24/50 Steyr. V letu 1996 so navezali prijateljske stike z gasilskim društvom Barsinghausen iz Nemčije. Leta 1997 so z ministerstvom za obrambo podpisali koncesijsko pogodbo za opravljanje nalog širšega pomena. Za posredovanje ob prometnih nesrečah in nesrečah z nevarnimi snovmi. Po velikem požaru Marijine cerkve v centru mesta Slovenska Bistrica, se je pokazala potreba po visoki avtolestvi. Tako so člani začeli z aktivnostmi za nabav take avtolestve in v začetku leta 2002 je naloga uspela s prevzemom rabljene ALK Iveco iz Japonske.
Društvu je občina Slovenska Bistrica 2.2.2004 podelila najvišje občinsko priznanje, Listino občine Slovenska Bistrica, za prostovoljno, gasilsko in humanitarno delovanje ter reševanje v nesrečah.
Bistrica trg, konec 13. stoletja pa že mestna naselbina, se je pogosto srečevala s požari. Za leto dogodka vemo le za nekatere. Januarja 1384 je pogorel grad z Marijino kapelo, leta 1446 je bila Bistrica vsa v plamenih ob obleganju Madžarov. Oglejski kronist Paolo Santonino je med obiskom Bistrice leta 1487 zapisal v dnevnik, da mesto še kaže sledi požarov iz let 1440 in 1469. Bistrica si je komaj opomogla ko so jo leta 1532 Turki oropali in požgali. Veliko požarov so povzročili uporni kmetje, ko so 1635 na Štajerskem požgali več grajskih in gospodarskih poslopij, v naši bližini Žički dvor pri Oplotnici in Pragerski dvor. Med leti 1779 in 1798 je mesto dvakrat pogorelo. Leta 1788 pa so v celoti pogorele Studenice s samostanom in nad njim stoječi grad. Leta 1813 je pogorela Sp. Polskava, 1818 pa Šmartno na Pohorju.
Povod za ustanovitev požarne brambe so bili številni požari ob koncu 19. stoletja v Slovenski Bistrici in okolici, posebno pa požar 4.oktobra 1872, ko sta pogoreli dve hiši in gospodarsko poslopje župnišča. Da takrat ni nastala večja škoda, gre zahvala požarni brambi Maribor – mesto. Mariborski gasilci so prejeli brzojavko ob 10.uri in 15 minut. Ob 11.uri so se že peljali s posebnim vlakom proti Pragerskem, kjer so jih čakali trije pari konj iz bistriške vojašnice. Opoldne ob 12.uri in 15 minut so bili na kraju požara, omejili so ogenj in rešili cerkev. Šele ob 23.uri zvečer so se z vozovi napotili nazaj proti Mariboru.
Že 23. oktobra 1872 je bil ob 17.uri v občinski stavbi na Glavnem trgu pod predsedstvom
župana Franca Formacherja zbor bistriške požarne brambe. Imenovan je bil 9 članski odbor, ki je že na isti seji razpravljal o pravilih društva in nabavi brizgalne. Tako je bilo bistriško gasilstvo organizirano že slaba tri leta po ustanovitvi prvega gasilskega društva na Slovenskem.
Člani prvega odbora gasilske brambe v Slovenski Bistrici so bili: Julij Baumann, Josip Fritz, Anton Hogenwart, Edvard Janach, Josip Kalle, Mihael Nasko, Andrej Podkrajšek, Baltazar Raško in Franc Ratej, kateri je bil izvoljen za predsednika.
Ko so 17.novembra istega leta bila pravila društva predložena oblasti, katera jih je 24.novembra potrdila z odlokom št.14.692, je mesto štelo 154 hiš in 1168 prebivalcev.
Prvi občni zbor je bil 7.januarja 1873 in po pravilu društva je bil imenovan dokončni odbor petih članov. Za načelnika bistriške požarne brambe je bil imenovan Mihael Nasko, za namestnika Julij Baumann, za tajnika Josef Kalle, za blagajnika Andrej Podkrajšek, za orodjarja pa Alojz Matuš. Za vodjo gasilske skupine je bil imenovan še Edvard Janach, Karel Schön za vodjo brizgalne in Franc Bachtidy za njegovega namestnika.
Januarja 1873 so nabavili prvo orodje, izdelan je bil žig in 21.marca so se bistriški gasilci združili s pokrajinsko gasilsko zvezo, k Štajerski deželni zvezi pa so pristopili šele 1885.
Prvi “gasilski dan” so praznovali na Jožefovo, 19.marca 1873. V tem letu je društvo prejelo brizgalno in nekaj orodja.
Pozimi leta 1875 je izbruhnila živinska kuga in gasilci so prostovoljno prevzeli nadzor nad cestami, da bi preprečili širjenje te nalezljive bolezni. Kroniški zapis je zanimiv, saj vidimo, da so gasilci že zgodaj posegli na področje varovanja in preprečevanja drugih nesreč, ne samo požarov.
Po dobrih dvajsetih letih se je gasilcem leta 1893 uresničila dolgoletna želja, da bi dobili svoj dom. Prvi požarni voz je društvo prejelo leta 1896 in takrat uvedlo požarno službo ob nedeljah in praznikih.
Konec prve svetovne vojne je povzročil temeljite spremembe. 21.septembra 1919 je društvo prejelo pravila nove Zveze gasilskih društev.
Sprejet je bil tudi gasilski pozdrav "Na Pomoč!"
Leta 1965 je bistriške gasilce za njihovo prizadevno delo odlikoval z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki Josip Broz – Tito. Leta 1969 ob stoletnici gasilstva na Slovenskem, so Bistričani pokazali svoj elan v smislu klica “Bližnjemu na pomoč!”.
V nadalnjem petintridesetletnem obdobju so močan pečat delovanju društva dajali njihovi predsedniki in poveljniki, ter drugi nosilci funkcij. Prvi zapisi o zamisli izgradnje novega gasilskega doma za potrebe Prostovoljnega gasilskega društva Slovenska Bisrica je moč najti v zapisih za leto 1980. Kljub težavam takratnega časa je društvo pridobilo do leta 1987 zemljišče in vso potrebno dokumentacijo za izgradnjo veenamenskega doma.
V letu 1991, ko so se člani društva pripravljali za praznovanje 120-letnice obstoja društva, se je domovina Slovenija osamosvajala in doživela agresijo jugoslovanske armade. Bistriški gasilci so v večini bili vpoklicani v enote Teritorialne obrambe. Ob sprejemu novega Zakona o gasilstvu in Zakona o varstvu pred požarom leta 1993, je med članstvom zaiskrilo novo upanje. Naslednje leto je društvo napovedalo nasilno vselitev v nedokončan nov dom in ga 14.11.1994 prevzame v nedokončanem sanju. Nekoliko si je društvo oopomoglo naslednje leto, ko je prodalo stari gasilski dom in s kupnino poravnalo večino dolgov. Dom so dokončevali člani sami z opravljenimi preko 4000 delovnimi urami. Pridobili so vsa soglasja in uporabno dovoljenje, ter vpis objekta v zemljiško knjigo. Dogoletni napori za izgradnjo in pridobitev novega gasilskega doma so bili tako pri kraju.
V prihodnjih leti so člani uredili še okolico novega doma in ob 125-letnici delovanja krstili tudi novo gasilsko vozilo GVC 24/50 Steyr. V letu 1996 so navezali prijateljske stike z gasilskim društvom Barsinghausen iz Nemčije.
Leta 1997 so z ministerstvom za obrambo podpisali koncesijsko pogodbo za opravljanje nalog širšega pomena. Za posredovanje ob prometnih nesrečah in nesrečah z nevarnimi snovmi.
Po velikem požaru Marijine cerkve v centru mesta Slovenska Bistrica, se je pokazala potreba po visoki avtolestvi. Tako so člani začeli z aktivnostmi za nabav take avtolestve in v začetku leta 2002 je naloga uspela s prevzemom rabljene ALK Iveco iz Japonske.
Društvu je občina Slovenska Bistrica 2.2.2004 podelila najvišje občinsko priznanje, Listino občine Slovenska Bistrica, za prostovoljno, gasilsko in humanitarno delovanje ter reševanje v nesrečah.